Zapornice v BS 3 so v navzkrižju z več zakoni

Po treh letih in pol od pričetka postopka po 32. členu ZVOP-1 pri Informacijskem pooblaščencu se približuje odločitev Upravnega sodišča o tožbi podjetja SPL. To podjetje protizakonito upravlja s sistemom zapornic in video nadzorom v BS 3. Z odločitvijo Upravnega sodišča bi morala postati pravnomočna odločba Informacijskega pooblaščenca o prepovedi proizakonitega video nadzora.

Objavljamo odgovor treh strank z interesom na prepucavanje tožeče stranke in njene prepucatorske odvetnišle družbe, za kar vse bodo člani ilegalnega »KO BS3« stroške tega podjetja ponovno brez podlage v pogodbi o upravljanju prevalili na protizakonit fiduciarni račun skupnega sklada. V ta sklad so stanovalci naselja prisiljeni vplačevati za uporabo protizakonitega sistema zapornic, zato da lahko dostopajo do svojih parkirišč v zasebni solasti.

Številka: I U 1782/2018
Datum: 12. 2. 2019

Tožeča stranka: SPL d.d., Frankopanska ulica 18 a, 1519 Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Pirc Musar & Lemut Strle o.p., d.o.o. iz Ljubljane

Tožena stranka: Republika Slovenija, Informacijski pooblaščenec, Dunajska 22, 1000 Ljubljana

Stranke z interesom (v nadaljevanju: vlagatelji) podajajo odgovor na nove navedbe in na spremembo nekaterih stališč tožeče stranke v drugi pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2019, skladno z 286.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ter navajajo in predlagajo, kot sledi.

1.
Vlagatelji uvodoma poudarjajo, da je v odločbi tožene stranke dejansko stanje v celoti pravilno ugotovljeno in je bil postopek izpeljan skladno z ZVOP-1 in ZUP, zato odločbi pritrjujejo.

Vlagatelji naslovnemu sodišču predlagajo

SKLEP,

da tožbo tožnika SPL d.d., ki ga zastopa odvetniška družba Pirc Musar & Lemut Strle,

kot neutemeljeno v celoti zavrne.

2.
Glede stranske udeležbe vlagatelji pozdravljajo spremembo dveh stališč tožeče stranke, in sicer a.) da je med strankami nesporno lastništvo nepremičnin, na katerih so postavljene zapornice, ter b.) da stranskima udeležencema od lastninske pravice vendarle ne ostane zgolj »gola pravica«. Po sodni praksi je nesprejemljivo stanje, da stranska udeleženca zaradi dejanskih protipravnih okoliščin (v tem primeru zaradi sprejema neustavnega občinskega akta in fizičnega posega tožeče stranke v njuno nepremičnino) trpita protipravne posege v uporabo in uživanje svojih nepremičnin (glej sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 163/2013 z dne 30. 7. 2015, točka 11 obrazložitve).

Tožeča stranka v svoji drugi pripravljalni vlogi v tem upravnem sporu napačno napotuje stranska udeleženca, češ da lahko svoje pravne interese uveljavljata zgolj v civilni pravdi in zgolj na podlagi SPZ – to pa menda zato, ker se citirana sodna praksa nanaša le na področje SPZ. Vlagatelji nasprotno menijo, da stranska udeleženca vsekakor imata pravni interes udeleževati se upravnega postopka, v katerem se presoja, ali so posegi tožeče stranke (množična obdelava osebnih podatkov in stalen video nadzor) na zemljiščih v lasti stranskih udeležencev zakoniti. Lastninske pravice ne varuje le SPZ, ampak je pravica do zasebne lastnine v slovenskem pravnem redu pomembna pravica, ki se varuje in izvršuje tudi neposredno po ustavi (15. in 33. člen Ustave Republike Slovenije), torej v vseh upravnih in sodnih postopkih.

3.
Naziranje tožeče stranke, da sklep o ustavitvi zadevnega inšpekcijskega postopka ni procesni sklep, je pravno zmotno. V navedenem inšpekcijskem sklepu ni odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi inšpekcijskega zavezanca. V izreku sklepa je odločeno zgolj o ustavitvi postopka, obrazložitev sklepa pa tudi ne vsebuje elementov izreka, s katerimi bi bilo odločeno o kateri pravici, obveznosti ali pravni koristi inšpekcijskega zavezanca. Tožeča stranka v tem upravnem sporu in že pred tem v upravnem postopku ni prepričljivo pojasnila, katere elemente materialne pravnomočnosti naj bi navedeni sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka vseboval.

Tožeča stranka meritornost odločitve navedenega inšpekcijskega sklepa vidi že samo v tem, da sklep vsebuje obrazložitev. Vsak upravni akt mora biti obrazložen, in če upravni akt vsebuje obrazložitev, to v splošnem še ne pomeni, da je s tem upravnim aktom meritorno odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Pravnomočna ne postane obrazložitev, temveč dispozitiv odločbe (glej Vilko Androjna in Erik Kerševan: »Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor«, GV Založba, 2006, str. 443).

Neprepričljivo je tudi vpraševanje tožeče stranke, kdo bi v zadevnem inšpekcijskem postopku moral biti ali ne bi smel biti inšpekcijski zavezanec. Sklep, s katerim se upravni postopek konča ali ustavi, sam po sebi nikoli ne ovira ponovnega začetka upravnega postopka o isti stvari, ne glede na to, ali se je dejansko ali pravno stanje spremenilo oziroma je ostalo enako (prav tam, str. 451). Zato je vpraševanje o inšpekcijskih zavezancih v zadevnem inšpekcijskem postopku za pričujočo zadevo irelevantno. Ker inšpekcijski sklep o ustavitvi postopka ni materialno pravnomočen, odločitev v takem sklepu nobenega od možnih inšpekcijskih zavezancev ne varuje pred novim inšpekcijskim postopkom, vse dokler o inšpekcijskem ukrepu ni odločeno z inšpekcijsko odločbo.

Zgornje predvsem pomeni, da inšpekcijski organ s sklepom o ustavitvi postopka ni meritorno odločil o predhodnem vprašanju z dokončno in pravnomočno odločbo v smislu 152. člena ZUP.

Tožeča stranka s pravnimi stališči nasprotuje tudi sodni praksi Vrhovnega sodišča glede uporabe načela superficies solo cedit, češ da zapornice niso trajno spojene z nepremičnino, na kateri so postavljene. Vrhovno sodišče je v sodbi št. I Ips 39799/2010-78 z dne 9. 7. 2015 glede pomena trajne spojenosti objekta z nepremičnino pojasnilo (9. točka obrazložitve), da se načelo superficies solo cedit uporabi tudi takrat, ko gre zgolj za funkcionalno povezavo med objektom in zemljiščem, kar na primer zajema tudi vrata, ki se nasadijo na tečaje. Zanikati, da je sistem zapornic trajno spojen z zemljiščem, je sicer zelo neprepričljivo, če vemo, da so sestavni del sistema zapornic na cestah v naselju BS 3 tudi električne zanke, ki so vgrajene v sam asfalt pod vozno površino, funkcija električnih zank pa je detektirati, ali se pred drogom zapornice ali pod drogom zapornice nahaja vozilo, ter preprečiti, da bi se dvižni drog zapornice prezgodaj spustil v vodoraven položaj.

4.
Naziranju tožeče stranke, da je za presojo zakonitosti video nadzora irelevantno, ali je sistem zapornic skupaj s sistemom video nadzora postavljen oziroma deluje zakonito, vlagatelji nasproti postavljajo sodbo naslovnega sodišča št. I U 1538/2015-32, s katero je dne 7. 7. 2016 že razsodilo v tej isti zadevi o prav tem vprašanju, ter Mnenje št. 3/2013 Delovne skupine za varstvo podatkov iz člena 29 Direktive 95/46/ES, ki se tudi po sprejetju Splošne uredbe o varstvu podatkov še vedno uporablja. V sodbi št. I U 1538/2015-32 je pojasnjeno (točka 20 obrazložitve), da je predmet varovanja lastnine načeloma lahko zakonit interes, vendar le v primeru, če je predmet takega varovanja stanje, ki je v skladu z zakonom. Skladno s tem stališčem je uradni organ v tej zadevi najprej rešil predhodno vprašanje (kot v točki 22 obrazložitve), in šele v primeru ugotovljene zakonitosti sistema zapornic in video nadzora bi se lahko tehtalo morebitno prevlado interesov zasebnega sektorja nad interesi posameznika po tretjem odstavku 10. člena ZVOP-1. Navodilo v navedeni sodbi je skladno z Mnenjem št. 3/2013 o omejitvi namena, oddelek III.1.3: »Zahteva po zakonitosti pomeni, da morajo biti nameni v skladu z zakoni v najširšem smislu. To zajema tudi druge veljavne predpise, kot so predpisi o zaposlovanju, pogodbah ali varstvu potrošnikov.«

Predlog tožeče stranke, da bi se z odločitvijo o glavni stvari počakalo do rešitve v postopku po ZVEtL-1, pa bi pomenil nedopustno prejudiciranje sodne odločitve v nepravdnem postopku, ki teče po ZVEtL-1, saj bi takšna odločitev brez ustrezne podlage že v tem trenutku implicirala stališče, da je obstoječe stanje v Zemljiški knjigi napačno. To bi bilo v očitnem nasprotju s stvarnopravnim načelom domneve lastništva, na podlagi katerega se domneva, da je lastnik nepremičnine in posestnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Gre za ovrgljivo presumpcijo, ki pa velja vse dotlej, dokler nosilec stvarne pravice ne dokaže nasprotnega (glej Stvarnopravni zakonik s komentarjem, prof. dr. Miha Juhart et al., GV Založba, 2004, str. 64–65).

5.
Vlagatelji nasprotno od tožeče stranke v tem postopku zatrjujejo, da pogodba o upravljanju s sistemom zapornic ni veljavna, saj ni izpolnjen noben od dveh pogojev, ki ju predlog pogodbe sam postavlja kot kumulativna pogoja za pričetek veljavnosti pogodbe: 1.) pravni posel o prenosu lastništva sistema zapornic z Mestne občine Ljubljane na etažne lastnike in 2.) več kot 70 % delež pristopov etažnih lastnikov v naselju BS 3 k pogodbi. Vlagatelji naprej menijo, da je izrecno zgolj za namen tega upravnega spora smiselno predpostaviti, da je sporna pogodba o upravljanju veljavna. Zaradi načela ekonomičnosti postopka in v zaščito odločbe o varstvu osebnih podatkov vlagateljev ni potrebno ugotoviti, ali je pogodba o upravljanju veljavna, saj za rešitev predhodnega vprašanja zadostuje ugotoviti nezakonitost sistema zapornic po katerikoli poti. Sistem zapornic v naselju BS 3 je namreč protizakonit z vseh mogočih vidikov, saj je v neposrednem nasprotju z več predpisi hkrati (ZCes-1, Odlok o občinskih cestah v Mestni občini Ljubljana, SPZ, SZ-1).

6.
Neresnične so trditve tožeče stranke, da je k pogodbi pristopilo 90,19 % podpisnikov po solastniškem deležu in da noben podpisnik ne nasprotuje video nadzoru oziroma da vsi podpisniki z njim izrecno soglašajo. Vlagatelji so že v upravnem postopku pokazali, da podatek o deležu podpisnikov temelji na nepravilnem izračunu in verjetno ne dosega niti 50 %. Prav tako niso resnične trditve o podanih soglasjih za video nadzor. Stanovalci so bili namreč k podpisu soglasij prisiljeni, takih podpisov pa ni mogoče šteti za prostovoljno privolitev. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov med izhodišči med drugim navaja (42. odstavek): »Privolitev se ne bi smela šteti za prostovoljno, če posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, nima možnosti dejanske ali prostovoljne izbire ali privolitve ne more zavrniti ali preklicati brez škode.« Stanovalec v naselju BS 3 od tožeče stranke ne more prejeti magnetne kartice za uporabo sistema zapornic, če ne pristopi k pogodbi o upravljanju ali če od pogodbe odstopi. To pa ima za posameznika neposredno škodljivo posledico, da mu tožeča stranka protipravno prepreči dostop in uživanje nepremičnin v njegovi solasti, to je skupnih parkirišč v naselju, ki se nahajajo znotraj sistema zapornic. Zgornje pomeni, da privolitev za obdelavo osebnih podatkov ni prostovoljna, saj je brez ustrezne pravne podlage postavljena kot pogoj za dostop do parkirišč v skupni solasti.

Meja, ki je postavljena v 76. členu ZVOP-1, je v tej zadevi irelevantna, saj se 76. člen ZVOP-1 nanaša na videonadzor v večstanovanjski stavbi, sporni video nadzori tožeče stranke pa se nahajajo na cestah približno 50 metrov stran od najbližjih večstanovanjskih stavb in sploh ne nadzorujejo večstanovanjskih stavb.

7.
Tožeča stranka v nadaljevanju poudari (na strani 5), da bi ji z odstranitvijo videonadzornega sistema nastala materialna škoda zaradi izgube prihodkov. Glede na navedeno izjavo vlagatelji opozarjajo, da tožeča stranka ni lastnica sistema zapornic v naselju BS 3, tudi ni lastnica videonadzornega sistema ob zapornicah in tudi ne lastnica shranjenih video posnetkov. Vse navedeno pomeni, in to v drugi pripravljalni vlogi jasno priznava tudi tožeča stranka sama, da bi ji s prepovedjo izvajanja video nadzora nastala kvečjemu manjša materialna škoda zaradi morebitne izgube mesečnih prihodkov. Po mnenju vlagateljev je prav to, namreč prizadevanje tožeče stranke za ohranitev prihodkov iz naslova morebitnega izvajanja pogodbe o upravljanju, edini interes tožeče stranke, ki bi ga lahko varovala v tem postopku, ne pa varovanje premoženja in ljudi. Pri upravljanju s sistemom zapornic v naselju BS 3 po lastnem zatrjevanju tožeče stranke (v dokumentu, ki se pri tem sodišču nahaja pod številko I U 1538/2015-8) ne gre za upravljanje večstanovanjske stavbe v smislu SZ-1. Sama pogodba o upravljanju pa tožeči stranki ne nalaga obveznosti, da s pomočjo video nadzora varuje sistem zapornic, ampak le »nadzor in komunikacijo z vsemi vstopno-izstopnimi točkami ter daljinsko upravljanje s sistemom«. Pogodba ji ne nalaga varovanja ljudi in še manj kar nadzor nad celotnim naseljem BS 3. Pogodba o upravljanju prav tako ne pooblašča tožeče stranke za zastopanje lastnikov sistema zapornic v kateremkoli upravnem ali sodnem postopku za namen varovanja premoženja in ljudi (primerjaj sodbo in sklep št. I U 1793/2011 z dne 26. 4. 2012). Tožeča stranka doslej ni izkazala, da je s strani lastnikov pooblaščena za zastopanje glede varovanja premoženja in ljudi.

Glede na zgornje je za ta postopek irelevantno zatrjevanje tožeče stranke, da z video nadzorom povečuje varnost premoženja in ljudi, saj za to nalogo nima pravne podlage in tudi ni s strani lastnikov pooblaščena za varovanje tovrstnega interesa v upravnih in sodnih postopkih.